Novice

kritike in recenzije

[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Xiu Xiu (predskupina: Bekko)

Koridor, 7. november 2014 ― Prizorišče: Komuna, CUK Kino ŠiškaDatum: 4. 11. 2014Odkar je Xiu Xiu nazadnje razbijal po Sloveniji, je zasedba izdala pet albumov. In ne, ni preteklo spet tako dolgo časa od zadnjega nastopa; trije albumi so izšli celo letos. Prav to je bil eden izmed razlogov za velika pričakovanja, saj imamo zato Xiu Xiu tako radi – zaradi njihove konstantne metamorfoze. Pa četudi (ali še bolje: sploh ko) jih pot zanese na Pornhub.A predskupina je bila tokrat prav toliko pričakovana. Bekko (Sašo Benko iz zasedbe Werefox, prej pa Psycho-Path, Manul ...), ki se je tokrat pojavil v solo izvedbi, je na odru strašil skupaj s svojim precejšnjim pedalboardom in efektovjem na njem – prav njegov sloves po obvladanju le-tega pa je držal interes publike skozi njegov nastop. Nepričakovanost ob Bekkovem igračkanju s knofi pedalov, kitare in naših ušes je bila vedno znova potešena, čeprav je bilo včasih jasno, da so določene kompozicije narejene precej ad hoc. A vendar – njegovim simfoscilacijam se ne bi odrekel noben eksperimentalec.Dvojec Xiu Xiu je prinesel nepričakovanost druge vrste. Morda najlepše vrste, tiste vrste, ko pričakuješ nekaj nepričakovanega, pa te vse skupaj še vedno pusti presenečenega. Že karizma frontmana Jamieja Stewarta je tako drugačna, da sploh ne veš, če je karizma sploh prava beseda za to. Tiha prisotnost tolkalistke Angele Sao se fantastično ujema z njegovo podobo in tvori vzdušje-navdihujoč kontrapunkt. Celoten nastop je sicer poln čudaškosti, pomenljivosti, subtilnih in direktnih namigov, duhovitih in do žalosti iskrenih trenutkov ter vselej poln neznantne energije. Ko se s to specifično energijo še popolnoma ujame tudi glasba, ki se razteza od hudih tolkalskih, ritualnih gruvov prek srhljivih atmosfer do predirajočih piskov in distorziranih krikov, je Stewart bog, bog sveta, ki ga je ustvaril v danem prostoru. V bistvu pa celotno izkušnjo povzame bendov videospot za komad »Black Dick« z omenjenega Pornhuba. Boljše primerjave bržkone ni.Tine Kolenik
Let the Fire Burn (2013)

Let the Fire Burn (2013)

Filmski kotiček, 7. november 2014 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: ZDALeto: 2013Žanri: Dokumentarni, Drama, ZgodovinskiDolžina: 88' ,  ImdbRežija: Jason OsderIgrajo: Birdie Africa, Ramona Africa, Wilson Goode, William Brown III Vsake toliko časa se moje brskanje po festivalski ponudbi na vseh krajih in koncih obrestuje z odkritjem kakšnega zanimivega naslova, ki je po nekem naključju šel mimo mene, ali moji priljubljeni viri o njem niso poročali. Najbolj zanesljiva izbira so praviloma nagrajeni naslovi uglednih, a medijsko manj izpostavljenih festivalov, kot je npr. Tribeca. Na seznamu lanskoletnih nagrajencev tega newyorškega festivala se je znašel dokumentarec Let the Fire Burn, ki je prejel priznanje za najboljšo montažo, režiser Jason Osder pa je prejel nagrado za najboljšega novega avtorja. Osder se s svojo debitantsko stvaritvijo pod drobnogled vzame zelo odmeven dogodek iz  leta 1985, ki je mobiliziral celotno ameriško javnost in sprožil žolčne debate. Nekje sredi maja 1985 je filadelfijska policija krenila v akcijo, ki je za cilj imela izselitev članov radikalnega črnskega gibanja MOVE iz njihove baze v eni izmed filadelfijskih delavskih četrti in aretacijo tistih, za katere so bili izdani priporni nalogi. Že prej je bilo jasno, da se člani gibanja ne bodo prostovoljno predali, zato so oblasti pred začetkom akcije evakuirale prebivalce iz sosednjih stanovanjskih objektov. Napad se je začel z zalivanjem stavbe z vodni topovi in solzivcem, nedolgo zatem so odjeknili prvi streli. V uradnem policijskem poročilu je zapisano, da so prve naboje izstrelili pripadniki gibanja, policija pa naj bi zgolj odgovorila na te provokacije. Od tu naprej so stvari ušle izpod nadzora, epilog ponesrečene policijske akcije pa je naslednji: 11 ljudi je umrlo (med njimi pet otrok), 61 družin pa je ostalo brez strehe nad glavo v požaru, ki je povsem uničil več stanovanjskih blokov. Za boljše razumevanje tragičnega dogodka nas Osder pelje v preteklost, v leto 1978, ko so se pripadniki gibanja MOVE in njihov kari
German, pa vendar Rus

German, pa vendar Rus

Pogledi, 7. november 2014 ― Če bi nacionalne kinematografije motrili z vidika njihovih prispevkov k razvoju filmske umetnosti, bi lahko rusko brez zadržkov postavili ob bok najpomembnejšima, francoski in ameriški. Zato se zdi vsaj nenavadno, če ne celo krivično, da je med kanoniziranimi mojstri filmske umetnosti pravzaprav tako malo ruskih cineastov. No, lani je zahodna filmska politika to »napako« popravila vsaj pri enem »spregledanem« ruskem cineastu: lani umrlem geniju Alekseju Germanu. In prav njemu se letos s sekcijo Posvečeno poklanja tudi Liffe. 

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Ni je več (Gone Girl)

Koridor, 6. november 2014 ― Režija: David Fincher Igralska zasedba: Ben Affleck, Rosamund Pike, Neil Patrick Harris Datum izida: 2. oktober 2014 (Slovenija) Pri Ni je več gre predvsem za uspešno razbijanje mita »knjiga je vedno boljša od filma«. Neumorni odstavki o stvareh, ki nas v resnici sploh ne zanimajo, se pod Fincherjevo taktirko prelevijo v sanjave psihedelične prizore, pretirano izgrajeni značaji likov pa zaživijo v čisto novih barvah. In če so Blink 182 pred dobrimi desetimi leti prepevali »we can live like Jack and Sally if we want«, bi lahko kakšen indie rock bend leta 2014 z lahkoto napisal komad z besedilom »we can live like Nick and Amy«. Kaj pa se pravzaprav zgodi? Točno to, kar nam govori že naslov – dekle, torej Amy, izgine, puf!, kar tako, razdejano stanovanje priča o zločinu, njen maček pa zmedeno tava naokrog. Enako izgubljeno deluje njen prekrasni mož, torej Nick, ki najprej sodeluje pri iskanju, potem pa se vedno bolj spreminja v bad guya, maske padajo, odkrivajo se zarote, škandali, prevare in kar je še takega, skratka povleče nas globoko v vrtinec te zagonetke, imenovane Amy. Fabulo prekinjajo retrospektivni vložki, ki najprej delujejo kot klasična pocukrana pripoved o neverjetni ljubezni, toda le-ta po nekaj bleščečih trenutkih na vrhu sveta trešči ob cementna tla in si razpaca obraz. Itak se izkaže, da nič ni tako, kot se zdi na prvi površen pogled, kar je pri Fincherju pričakovano, a v kontekstu zgodbe deluje. Pohvalen je tudi režiserjev prikaz golote, ki je zelo »evropski« in sproščen. Glavni problem drugače sijajne režije pa je v tem, da se je morala na preveč mestih ukloniti togemu scenariju, ki ga je diktiral kdo drug kot avtorica knjige. Nasploh je scenarij edina, a pomembna šibka točka filma, saj je tudi igra izjemna – Ben Affleck se popolnoma stopi z vlogo Nicka, Rosamund Pike je kot njegova Amy zelo prepričljiva, oba pa zares zablestita v drugi polovici filma, ko se začnejo bolj intenzivno kazati njune skrite plasti osebnosti. V vlogi Nickove sestre poziti
Med instinktivnim in pričakovanim vedenjem

Med instinktivnim in pričakovanim vedenjem

Pogledi, 6. november 2014 ― Svet švedsko kinematografijo v zadnjih letih spremlja predvsem prek njenih obrtno sfriziranih, komercialno uspešnih avdiovizualk, kot je ekranizacija Milenijske trilogije, s filmom Dekle z zmajskim tatujem (Män som hatar kvinnor, Niels Arden Oplev, 2009) na čelu. A zunaj glavnega toka, ki se zgleduje po preverjenih ameriških formatih, deluje tudi struja bolj inovativnih režiserjev, ki po Ingmarju Bergmanu Švedsko znova postavljajo tudi na zemljevid avtorskega filma.
LIFFE 2014 - 2. DEL

LIFFE 2014 - 2. DEL

Filmski kotiček, 5. november 2014 ― Z drugim delom zapisa posvečenega 25. Liffu predstavljam najzanimivejše filme v sekcijah Panorama, Predpremiere in Ekstravaganca. Predstavitev vseh filmov s podrobnimi opisi in napovedniki najdete na uradni spletni strani festivala, vključno s filmi iz programskih sklopov ki jih tu nisem omenjal (Kinobalon, Posvečeno, Retro: Veliko platno, Evropa na kratko). Panorama Najzanimivejši film naslovne sekcije je po moji oceni dokumentarec Pogled tišine, Joshue Oppenheimerja, ki je navdušil s Teatrom ubijanja, enim izmed največkrat nagrajevanih dokumentarcev v zadnjem obdobju.  Oppenheimer se z novim dokumentarcem vrača na prizorišče zločina (dobesedno) in se po prikazu indonezijskega genocida iz perspektive rablja loteva istega vprašanja iz perspektive ene izmed žrtev.  Takoj za njim bi uvrstil dramo Burgundski vojvoda angleškega režiserja Petara Stricklanda, ki nase opozoril s Kriki groze v zvočnem studiu, bolj zagreti filmski navdušenci pa so registrirali tudi njegov zelo solidni prvenec Katalin Varga. S svojim tretjim filmom Anglež nadaljuje z analiziranjem temačnejših odtenkov človeškega značaja, tokrat skozi prikaz neobičajnega razmerja med premožno gospodarico in njeno služkinjo.  Ljubezen je čudna reč nadaljuje seciranje tem,  ki jih je Ira Sachs obravnaval že v odmevnem Keep the Lights On.  V ospredju so znova življenjske tegobe gejevskega para, med glavne adute filma pa nedvomno velja uvrstit oba igralca v glavnih vlogah (John Lithgow in Alfred Molina). Otok ljubezni je film, s katerim se priznana bosanska režiserka Jasmila Žbanić (Grbavica, Na poti) odmika od tematiziranja povojnih travm in se obrača k nekoliko lahkotnejšim motivom. Zgodba spremlja počitnice bosansko-francoskega zakonskega para na Jadranu, ki razkrijejo razpoke v na videz idealnem zakonu. V tej sekciji se bosta zavrtela tudi filma dveh srbskih debitantov: Nikogaršnji otrok scenarista in režiserja Vuka Rušmovića pripoveduje zgodbo o divjem otroku, ki so ga nekaj let pr

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Varuhi galaksije (Guardians of the Galaxy)

Koridor, 5. november 2014 ― Režija: James Gunn Igralska zasedba: Chris Pratt, Zoe Saldana, Bradley Cooper Datum izida: 31. julij 2014 (Slovenija) Varuhe galaksije sestavljajo lenoben in domišljav, a prisrčen popotnik, ki je vse prej kot rojen vodja, seksapilna zelenopolta poklicna morilka, silak, ki ne razume prispodob, in dvojica lovcev na glave – rakun z vse preveč človeškimi lastnostmi in drevo s skrajno skopim besednjakom. Naslovni film je film o varuhih galaksije, ki to niso, film, ki posmehljivo obrne hrbet konvencijam. Klišejev v njem resda mrgoli, a jih s pridom uporabi; bodisi jih v pravem trenutku odvrže in prizore zasuka v drugo smer bodisi jih izvede v celoti in s tem poudari njihovo prežvečenost. Skrajno obskurni Marvelovi junaki so dočakali veliko platno in dokazali, da se lahko brez težav kosajo z uveljavljenimi sorodniki, da torej trdna zasidranost v popkulturo ni nikakršen pogoj. James Gunn se zaveda, da ima v rokah potencialne Izganjalce duhov nove generacije; ustvaril je film o zgubah, ki ne vedo, kaj natanko počno, akcijsko komedijo, ki v obeh žanrih seže zelo visoko, nakar se dokaže tako, da ju brezhibno spoji. Varuhi spominjajo na Maščevalce izpred dveh let, saj prav tako ne stavijo na zgodbo, temveč na like in odnose med njimi, a se od slednjih na srečo bistveno razlikujejo. Znebijo se patriotizma in militarizma, humor stopi v ospredje in je izpeljan mnogo bolje, neumnosti pa jim ne gre očitati, saj jo objamejo z vsemi štirimi. Občasno nudijo dramo, a gledalca prosijo predvsem, da se sprosti in uživa na divjem vrtiljaku vratolomnih akcijskih prizorov in razorožujočega humorja, v vesoljski operi, ki v svoji parodičnosti doseže tisto, o čemer sanjajo mnogi resnobni predstavniki žanra. Vtis dopolni naravnost nezaslišan soundtrack, ki še dodatno pripomore k nenavadnemu vzdušju: Starlord namreč naokoli postopa s svojim zvestim walkmanom, iz katerega se oglašajo pop melodije sedemdesetih in osemdesetih. »Varuhi galaksije se bodo vrnili,« nas obvesti zaključni napis. Gl

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 5. november 2014 ― Caribou - Our Love: o Kameleon Dan Snaith alias Caribou z Our Love še vedno ostaja na področju plesne glasbe, kjer združuje tako progresivni zvok njegovega alter-ega Daphni kot tudi otožnejše melodije z refleksivnimi momenti. Gre torej za zvočno in žanrsko kompleksen album, ki je obenem nekakšna retrospektiva Snaithovega ustvarjanja, a mu pri tem pravega ravnovesja ne uspe povsem najti. K. K. https://www.youtube.com/ watch?v=BI2Et19vDCM (skladba »Can't Do Without You«) Iceage - Plowing Into The Field Of Love: + Čeprav je mladi danski kvartet do danes izdal že kar nekaj odličnih albumov, jih bo prav zadnji izstrelil v orbito alter sredine. Iceage s takšno prepričljivostjo, avtentičnostjo in kreativno močjo povezuje in nadgrajuje post-punk vzorce, art rock odvode, noise, folk in različna bivanjska razpoloženja, da se za prihodnost rock'n'rolla ni potrebno bati. Najboljša sodobna reinkarnacija zgodnjega Nicka Cavea in njegovih Bad Seedsov. J. P. https://www.youtube.com/ watch?v=O_aMZsXIINM (skladba "Glassy Eyed, Dormant And Veiled") Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Locke

Koridor, 5. november 2014 ― Režija: Stephen Knight Igralska zasedba: Tom Hardy, Tom Holland, Ruth Wilson Datum izida: 12. junij 2014 (Slovenija) Vsake toliko časa kdo posname film, za katerega nismo niti pomislili, da se ga da posneti. Stephen Knight, režiser in scenarist, je Locka zasnoval minimalistično – preprosto spremlja Ivana Locka (Tom Hardy), gradbenega inženirja, na nočni vožnji iz Birminghama v London, kamor odhaja, da bi se soočil s svojo napako iz preteklosti, ki grozi, da bo v temeljih sesula njegovo uspešno družinsko in poslovno življenje, pri tem pa se po telefonu pogovarja s svojimi bližnjimi in poskuša krotiti posledice ter držati svoj svet skupaj. Enostavna zasnova zahteva pretanjeno izvedbo, izjemno vzdušje napetosti mučne vožnje pa je izgrajeno na več ravneh. Kot prvo bi rad izpostavil igro Toma Hardyja, ki v svoji upodobitvi hkrati ujame pravičniško voljo do odgovornosti ter nervozno tesnobnost človeka, ki mu življenje uhaja z vajeti. Če prepričljivost njegove igre temelji na obrazni mimiki, pa druge osebe nastopajo zgolj kot glasovi iz zvočnika njegovega telefona, vendar nikdar prisiljeno in vedno tako, da bistveno nakazujejo značaj sogovornika. Tudi celoten kontekst dogajanja je v poteku smiselno in premišljeno podan zgolj prek telefonskih pogovorov, zato gre izrecno pohvaliti Knightovo scenaristično delo. Nadalje je film, sploh z ozirom na to, da prikazuje izključno dogajanje v avtomobilu, zelo prijeten na pogled, odsevi prometa in zamegljenih luči na avtomobilskih steklih, obcestne svetilke, za katere se zaradi vožnje zdi, da počasi utripajo, ter umirjena glasba, ki ima pogosto malce psihadeličen pridih, pa ustvarijo hipnotično, skorajda sanjsko izkušnjo. Če povzamem, Locke je nedvomno uspeh. Kljub svoji eksperimentalni formi je napet, vzdušen in življenjski – zmagoslavje izvirnosti, premišljenosti in izvedbe nad visokimi produkcijskimi stroški in pompoznostjo. Ocena: 9 Ruben Franko
Šele pogled od blizu razkriva grotesknost

Šele pogled od blizu razkriva grotesknost

Pogledi, 5. november 2014 ― Res je sicer, da nam Perspektive ne ponujajo najbolj zvenečih imen sodobnega avtorskega filma, pač pa povečini golobrade neznance. In tudi dovršene mojstrovine so pod okriljem te sekcije Liffa redke, saj sledi prvim avtorskim korakom. Pa vendar: Perspektive so iz leta v leto deležne večje pozornosti, zato ni pretirano zapisati, da postajajo osrednja sekcija festivala – tudi zaradi svoje tekmovalne narave. 
še novic